![](\"https:\/\/www.sps-zelezniki.si\/wp-content\/uploads\/2024\/03\/Screenshot-2024-03-21-at-18.51.17.png\" "\\"Screenshot")
<\/span><\/div><\/div><\/div>SPORO\u010cILO NATALIJE GROS KUNAVER NA PRIREDITVI PREDSTAVITEV
PLEZANJA V OB\u010cINI \u017dELEZNIKI<\/p>\n
Natalija Gros Kunaver<\/b> je nekdanja \u010dlanica slovenske reprezentance, trikratna svetovna mladinska prvakinja, evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji, dvakratna zmagovalka najpresti\u017enej\u0161ega mastra le za povabljene v francoskem Serre Chevalierju. Natalija je kar 23- krat stala na stopni\u010dkah svetovnega pokala, od tega 3-krat na najvi\u0161ji. Je ena izmed vra\u017ejih slovenskih vrhunskih \u0161portnih plezalk, ki je po njenih besedah svoj tekmovalni vrhunec do\u017eivela leta 2008, ko je v Parizu osvojila naslov evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji.<\/p>\n
Natalija je ve\u010d kot 12 let \u0161portno upokojena, kar pomeni, da pleza bolj redko, le rekreativno in za svojo du\u0161o na kak\u0161nem dru\u017einskem plezalnem izletu. Ampak \u0161e vedno pa ostaja v stiku s plezanjem v Plezalnem dru\u0161tvu Korenjak na Logu pri Brezovici, kjer v prostem \u010dasu otroke pou\u010duje \u0161portnega plezanja. Poleg pre\u017eivljanja \u010dasa s h\u010derko Elo, ki je stara 9 let in svojim mo\u017eem Rokom Kunaverjem, s katerim se je spoznala na plesnem \u0161ovu Zvezde ple\u0161ejo leta 2018, obo\u017euje dolge sprehode v naravi, pohodni\u0161tvo, tek, potovanja in raziskovanja. Zadnje \u010dase se spogleduje in ukvarja tudi s pilatesom.<\/p>\n
Natalijo Gros Kunaver je na prireditvi posredovala svoje sporo\u010dilo z osebno noto: <\/p>\n
Bilo je leto 1997, stara sem bila 12 let. Natanko se spomnim kako sem na 6-ih metrih vi\u0161ine ob\u010dutila nemo\u010d in frustracijo, ker mi ni in ni \u0161lo. \u017de pol ure sem visela v plezalnem pasu, moja klubska prijateljica Mateja je \u017ee vidno izgubljala potrpljenje in si tudi sama \u017eelela, da \u010dim prej najdem re\u0161itev. Nikakor namre\u010d nisem na\u0161la pravega stopa za noge na steni, da bi lahko povezala celotno plezalno smer v en kos od za\u010detka do vrha, brez enega samega padca ali po\u010ditka. Bil je vro\u010d poletni dan, v ozadju se je sli\u0161alo \u017euborenje sel\u0161ke Sore, ki je vsaj malo hladila vro\u010di\u010dno ozra\u010dje. Trening je bil v polnem teku, ko mi Ale\u0161 (Jensterle), ki se je skrival pod bli\u017enjim drevesom in si z njegovo senco hladil vro\u010do glavo, s svojim prodornim in mo\u010dnim glasom re\u010de:” Pa Natalija poglej \u0161e enkrat, jaz vidim stop, iz tuki ga vidm!” Od upanja, da morda se bo pa le na\u0161el ta stop za noge na tej gladki steni, te\u017eki steni, v smeri, ki meri vsega skupaj le 10 metrov, in nosi ime San Pedro, s te\u017eavnostjo 7c+, sem dobila nov naval mo\u010di in energije. <\/i><\/p>\n
“Pa nikjer ga ne vidim!”, sem z malo jeznim glasom rekla nazaj. <\/i><\/p>\n
“Pa tam malo desno od tvoje noge, tak \u010disto majhen je, vidm ga! <\/i><\/span><\/p>\n “A tale misli\u0161? Tu ni ni\u010d!” sem rekla \u0161e malo bolj frustrirano. <\/i><\/span><\/p>\n “Ne, ne, \u0161e malo bolj desno, pet centimetrov bolj desno!” mi re\u010de Ale\u0161. <\/i><\/span><\/p>\n “A tole misli\u0161, \u010disto majhno je!” re\u010dem nazaj. <\/i><\/p>\n “Ja, to\u010dno to sem mislu!”, mi samozavestno re\u010de Ale\u0161.<\/i> <\/p>\n V veliki \u017eelji, z ogromno motivacije ki sem jo premogla, se nadobudno lotim posku\u0161anja nove mo\u017ene re\u0161itve mojega plezalnega problema na 8ih metrih vi\u0161ine skalne gmote plezali\u0161\u010da Pod su\u0161o. V steno se postavim z rokami na oprimka, ki sta majhna in vsak po svoje obrnjena v nasprotno smer, leva noga je \u017ee na znanem drse\u010dem stopku, desno pa postavim na to majhno, le milimeter veliko izboklinico, ki ni ve\u010dja kot kamen\u010dek peska, ki ga posipajo pozimi po zmrznjenih cestah. V tistem trenutku napnem vso mo\u010d in se na desni nogi, na tej milimetrski izboklinici za noge, dvignem in se dvigujem in dvigujem vi\u0161je in… uspem!!! “Jeeeee!!!! Na\u0161la sem re\u0161itev, uspelo mi je najti re\u0161itev”, si vriskam v mislih, medtem ko napenjam vse mi\u0161ice in borbeno plezam naprej proti <\/span>vrhu. <\/span><\/i><\/p>\n Par dni kasneje, sem smer San Pedro iz plezali\u0161\u010da Pod su\u0161o, pri Zalem Logu, z oceno 7c+ <\/span>oziroma dobra devetica po slovenski lestvici, uspe\u0161no prosto preplezala. Preplezala sem jo le <\/span>s pomo\u010djo svojih natan\u010dnih nog, mo\u010dnih rok, hladne glave in vro\u010dega srca. <\/span><\/i><\/p>\n Leta so minevala, vsako leto sem postajala bolj\u0161a in bolj\u0161a, uspehi so se vrstili eden za <\/span>drugim, iz majhnega kraja \u0160kofja Loka, sem kot mladinka od\u0161la v svet preostale Evrope in <\/span>kasneje kot \u010dlanica slovenske reprezentance tudi celega sveta.. In tako se je zgodilo, da sem <\/span>se sem nekaj let kasneje, ko je moje plezanje \u017ee prerastlo v profesionalizem, nekega dne <\/span>zalotila, da razmi\u0161ljam o tem istem dogodku.. Da razmi\u0161ljam o tistem vro\u010dem poletnem dne, v <\/span>plezali\u0161\u010du Pod su\u0161o, ko sem po dolgem raziskovanju na steni, mnogo in premnogo <\/span>frustracijah, jeze, besa, upanja in veselja v plezalni smeri San Pedro kon\u010dno na\u0161la re\u0161itev. <\/span>Namre\u010d nekaj nikakor nisem mogla razumeti.. Ni mi \u0161lo v “ra\u010dun” kako je lahko Ale\u0161, medtem <\/span>ko sem bila jaz na 8-ih metrih vi\u0161ine, na vsej tisti gladki steni sredi Sel\u0161ke doline, ki je bila <\/span>poleg tega \u0161e previsno navpi\u010dna, videl ta majcen, milimetrski kamen\u010dek, medtem ko je stal v <\/span>senci drevesa in se prito\u017eeval nad vro\u010dino tega dneva? Kako je to sploh mogo\u010de? <\/span><\/i><\/p>\n ..<\/span>In takrat.. zasveti se mi iskrica v glavi.. takrat sem v trenutku razumela njegovo poanto in <\/span>njegovo lekcijo, ki mi jo je dal v tem skromnem, malem, a hkrati tako bogatem plezali\u0161\u010du.. Ja <\/span>seveda!!! On tega stopa za nogo sploh ni videl.. ni ga mogel videti, preprosto nemogo\u010de je <\/span>bilo! Vse kar je Ale\u0161 zares videl, je nekaj povsem drugega.. Videl je moj velik potencial, mojo <\/span>enormno \u017eeljo in golo dejstvo; da \u010de \u017eeli\u0161 videt stvari, jih bo\u0161 videl in na\u0161el. Vse kar mi je <\/span>takrat v tistem danem trenutku potreboval posredovati kot trener je lekcija, da vedno, ampak <\/span>res vedno obstaja re\u0161itev problema, \u010de ga le \u017eeli\u0161 re\u0161it. Pa tudi \u010de se mora\u0161 na koncu naslonit <\/span>na stopek v velikosti milimetrskega kamen\u010dka ali celo na sam zrak.. <\/span><\/i><\/p>\n Najprej bi izrazila en lep dober ve\u010der vsem prisotnim tu danes v Kulturnem domu, zelo lepo <\/span>vas je videti v takem \u0161tevilu. <\/span><\/i><\/p>\n Pred nami je projekcija mojega dokumentarnega filma Magnezij in \u010cokolada, re\u017eiserja <\/span>Jureta Breceljnika, V veliko \u010dast mi je, da se bo danes na tem platnu zavrtel moj plezalni film <\/span>in s tem tako podprl dogodek “Predstavitev plezanja v ob\u010dini \u017delezniki”. Ob za\u010detku sem vam <\/span>predstavila eno izmed anekdot z Ale\u0161em, ki je le ena izmed mnogih v najinem dolgoletnem <\/span>sodelovanju, pa vendar ima mo\u010dno poanto – namre\u010d ravno ta lekcija, iz skromnega skalnega <\/span>poligona izpod plezali\u0161\u010da Pod su\u0161o je tista, ki me je spremljala tudi v enem izmed najte\u017ejih <\/span>projektov v svojem \u017eivljenju, ki se je hkrati odvijal \u0161e pred budnim o\u010desom filmske kamere. In <\/span>seveda je bilo tam gor na 30-ih metrih vi\u0161ine, kjer so tako oprimki za roke kot stopi za noge, <\/span>veliki kot kamen\u010dki iz otro\u0161kega peskovnika, tak\u0161nih in podobnih situacij kot v plezali\u0161\u010du Pod <\/span>su\u0161o, \u0161e mnogo ve\u010d.. <\/span><\/i><\/p>\n \u017dal plezali\u0161\u010da Pod su\u0161o, kot plezalnega poligona, kjer smo se kalili mladi \u0161portni plezalci iz <\/span>\u0160kofje Loke, ne bo ve\u010d. Pa vendar to ni osrednje sporo\u010dilo moje zgodbe, o kateri pi\u0161em in <\/span>govorim tu danes pred vami. Bistvo, ki ga \u017eelim povedat je, da je vsako plezalno “igri\u0161\u010de”, <\/span>vsak poligon, ki ga imajo lahko otroci za razvoj svojih potencialov, svojih talentov, gibalnih <\/span>in miselnih sposobnosti, nadvse pomembno. Vsak dodaten kvadratni meter plezalne stene, <\/span>vsak nov oprimek bo lahko va\u0161im otrokom dal pomembno lekcijo, ne le za plezanje, ampak <\/span>tudi za nadaljnje \u017eivljenje. Sama zase lahko re\u010dem, da brez plezanja, njegovih lekcij in <\/span>izku\u0161enj, danes ne bi bila to kar sem. \u0160portno plezanje in vsi potrebni napori, premagovanje <\/span>svojih meja, bru\u0161enje svojega karakterja v najte\u017ejih preizku\u0161njah na stenah doma in po svetu, <\/span>tekmovanje s svojimi vrstniki, dru\u017eenje z njimi v \u0161portu, ki ga imam \u0161e vedno za najljub\u0161ega, <\/span>dru\u017eenje na plezalnih taborih dale\u010d od doma in stran od star\u0161ev, pa vseeno v varnem zavetju <\/span>trenerjev… Vse to in \u0161e ve\u010d je tisto, kar mi je dalo pozitivnih izku\u0161enj, ki so in mi \u0161e vedno <\/span>pomagajo v resni\u010dnem \u017eivljenju. Tistem \u017eivljenju, ki pride po tem, ko se ugasnejo reflektorji <\/span>na najbolj presti\u017enih tekmah, na tekmah najvi\u0161jega kova, ko po\u010dasi svet pozabi na vse tvoje <\/span>dose\u017eke in prese\u017eke, ko te zamenjajo novi, mlaj\u0161i, bolj\u0161i tekmovalci in plezalci.. Tistem <\/span>\u017eivljenju, ki \u010daka vsakega izmed va\u0161ih otrok, ne glede na to kako uspe\u0161en bo v plezanju ali kje <\/span>drugje. In zato je vsak poligon, vsaka plezalna stena tako dragocenega pomena za vse izmed <\/span>vas. Ker \u0161portno plezanje ni le \u0161ola za vi\u0161je, hitreje in mo\u010dneje, plezanje je preprosto \u0161ola za <\/span>\u017eivljenje.<\/span><\/i><\/p>\n Ob tej prilo\u017enosti, bi se iz srca rada zahvalila za povabilo na dogodek, ki me je spomnil na to, <\/span>kako lepo in dragoceno je, ko ljudje stopimo skupaj in za dober namen podarimo svoj \u010das, <\/span>energijo in pozornost, ne da bi kaj pri\u010dakovali v zameno. Ob tej prilo\u017enosti pa bi se predvsem <\/span>rada zahvalila Ale\u0161u Jensterlu, mojemu trenerju in mentorju za neskon\u010dno podporo, ves <\/span>njegov \u010das, energijo in vso brezmejno ljubezen do plezanja, pou\u010devanja, vzgajanja, <\/span>mentorstva, ki jo je dajal v treninge in moj celosten razvoj in napredek. Z njegovo nesebi\u010dno <\/span>pomo\u010djo in neizmerno podporo, mi je uspelo priplezati na sam vrh in \u0161e mnogo dlje.<\/span><\/i><\/p>\n Hvala ter prijeten ogled filma vam \u017eelim.<\/i><\/span><\/p>\n<\/div>
![](\"https:\/\/www.sps-zelezniki.si\/wp-content\/uploads\/2024\/05\/Screenshot-2024-05-18-at-22.21.16.png\" "\\"Screenshot")
<\/span>