SPOROČILO NATALIJE GROS KUNAVER NA PRIREDITVI PREDSTAVITEV
PLEZANJA V OBČINI ŽELEZNIKI

Natalija Gros Kunaver je nekdanja članica slovenske reprezentance, trikratna svetovna mladinska prvakinja, evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji, dvakratna zmagovalka najprestižnejšega mastra le za povabljene v francoskem Serre Chevalierju. Natalija je kar 23- krat stala na stopničkah svetovnega pokala, od tega 3-krat na najvišji. Je ena izmed vražjih slovenskih vrhunskih športnih plezalk, ki je po njenih besedah svoj tekmovalni vrhunec doživela leta 2008, ko je v Parizu osvojila naslov evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji.

Natalija je več kot 12 let športno upokojena, kar pomeni, da pleza bolj redko, le rekreativno in za svojo dušo na kakšnem družinskem plezalnem izletu. Ampak še vedno pa ostaja v stiku s plezanjem v Plezalnem društvu Korenjak na Logu pri Brezovici, kjer v prostem času otroke poučuje športnega plezanja. Poleg preživljanja časa s hčerko Elo, ki je stara 9 let in svojim možem Rokom Kunaverjem, s katerim se je spoznala na plesnem šovu Zvezde plešejo leta 2018, obožuje dolge sprehode v naravi, pohodništvo, tek, potovanja in raziskovanja. Zadnje čase se spogleduje in ukvarja tudi s pilatesom.

Natalijo Gros Kunaver je na prireditvi posredovala svoje sporočilo z osebno noto:

Bilo je leto 1997, stara sem bila 12 let. Natanko se spomnim kako sem na 6-ih metrih višine občutila nemoč in frustracijo, ker mi ni in ni šlo. Že pol ure sem visela v plezalnem pasu, moja klubska prijateljica Mateja je že vidno izgubljala potrpljenje in si tudi sama želela, da čim prej najdem rešitev. Nikakor namreč nisem našla pravega stopa za noge na steni, da bi lahko povezala celotno plezalno smer v en kos od začetka do vrha, brez enega samega padca ali počitka. Bil je vroč poletni dan, v ozadju se je slišalo žuborenje selške Sore, ki je vsaj malo hladila vročično ozračje. Trening je bil v polnem teku, ko mi Aleš (Jensterle), ki se je skrival pod bližnjim drevesom in si z njegovo senco hladil vročo glavo, s svojim prodornim in močnim glasom reče:” Pa Natalija poglej še enkrat, jaz vidim stop, iz tuki ga vidm!” Od upanja, da morda se bo pa le našel ta stop za noge na tej gladki steni, težki steni, v smeri, ki meri vsega skupaj le 10 metrov, in nosi ime San Pedro, s težavnostjo 7c+, sem dobila nov naval moči in energije.

“Pa nikjer ga ne vidim!”, sem z malo jeznim glasom rekla nazaj.

“Pa tam malo desno od tvoje noge, tak čisto majhen je, vidm ga!

“A tale misliš? Tu ni nič!” sem rekla še malo bolj frustrirano.

“Ne, ne, še malo bolj desno, pet centimetrov bolj desno!” mi reče Aleš.

“A tole misliš, čisto majhno je!” rečem nazaj.

“Ja, točno to sem mislu!”, mi samozavestno reče Aleš.

V veliki želji, z ogromno motivacije ki sem jo premogla, se nadobudno lotim poskušanja nove možne rešitve mojega plezalnega problema na 8ih metrih višine skalne gmote plezališča Pod sušo. V steno se postavim z rokami na oprimka, ki sta majhna in vsak po svoje obrnjena v nasprotno smer, leva noga je že na znanem drsečem stopku, desno pa postavim na to majhno, le milimeter veliko izboklinico, ki ni večja kot kamenček peska, ki ga posipajo pozimi po zmrznjenih cestah. V tistem trenutku napnem vso moč in se na desni nogi, na tej milimetrski izboklinici za noge, dvignem in se dvigujem in dvigujem višje in… uspem!!! “Jeeeee!!!! Našla sem rešitev, uspelo mi je najti rešitev”, si vriskam v mislih, medtem ko napenjam vse mišice in borbeno plezam naprej proti vrhu.

Par dni kasneje, sem smer San Pedro iz plezališča Pod sušo, pri Zalem Logu, z oceno 7c+ oziroma dobra devetica po slovenski lestvici, uspešno prosto preplezala. Preplezala sem jo le s pomočjo svojih natančnih nog, močnih rok, hladne glave in vročega srca.

Leta so minevala, vsako leto sem postajala boljša in boljša, uspehi so se vrstili eden za drugim, iz majhnega kraja Škofja Loka, sem kot mladinka odšla v svet preostale Evrope in kasneje kot članica slovenske reprezentance tudi celega sveta.. In tako se je zgodilo, da sem se sem nekaj let kasneje, ko je moje plezanje že prerastlo v profesionalizem, nekega dne zalotila, da razmišljam o tem istem dogodku.. Da razmišljam o tistem vročem poletnem dne, v plezališču Pod sušo, ko sem po dolgem raziskovanju na steni, mnogo in premnogo frustracijah, jeze, besa, upanja in veselja v plezalni smeri San Pedro končno našla rešitev. Namreč nekaj nikakor nisem mogla razumeti.. Ni mi šlo v “račun” kako je lahko Aleš, medtem ko sem bila jaz na 8-ih metrih višine, na vsej tisti gladki steni sredi Selške doline, ki je bila poleg tega še previsno navpična, videl ta majcen, milimetrski kamenček, medtem ko je stal v senci drevesa in se pritoževal nad vročino tega dneva? Kako je to sploh mogoče?

..In takrat.. zasveti se mi iskrica v glavi.. takrat sem v trenutku razumela njegovo poanto in njegovo lekcijo, ki mi jo je dal v tem skromnem, malem, a hkrati tako bogatem plezališču.. Ja seveda!!! On tega stopa za nogo sploh ni videl.. ni ga mogel videti, preprosto nemogoče je bilo! Vse kar je Aleš zares videl, je nekaj povsem drugega.. Videl je moj velik potencial, mojo enormno željo in golo dejstvo; da če želiš videt stvari, jih boš videl in našel. Vse kar mi je takrat v tistem danem trenutku potreboval posredovati kot trener je lekcija, da vedno, ampak res vedno obstaja rešitev problema, če ga le želiš rešit. Pa tudi če se moraš na koncu naslonit na stopek v velikosti milimetrskega kamenčka ali celo na sam zrak..

Najprej bi izrazila en lep dober večer vsem prisotnim tu danes v Kulturnem domu, zelo lepo vas je videti v takem številu.

Pred nami je projekcija mojega dokumentarnega filma Magnezij in Čokolada, režiserja Jureta Breceljnika, V veliko čast mi je, da se bo danes na tem platnu zavrtel moj plezalni film in s tem tako podprl dogodek “Predstavitev plezanja v občini Železniki”. Ob začetku sem vam predstavila eno izmed anekdot z Alešem, ki je le ena izmed mnogih v najinem dolgoletnem sodelovanju, pa vendar ima močno poanto – namreč ravno ta lekcija, iz skromnega skalnega poligona izpod plezališča Pod sušo je tista, ki me je spremljala tudi v enem izmed najtežjih projektov v svojem življenju, ki se je hkrati odvijal še pred budnim očesom filmske kamere. In seveda je bilo tam gor na 30-ih metrih višine, kjer so tako oprimki za roke kot stopi za noge, veliki kot kamenčki iz otroškega peskovnika, takšnih in podobnih situacij kot v plezališču Pod sušo, še mnogo več..

Žal plezališča Pod sušo, kot plezalnega poligona, kjer smo se kalili mladi športni plezalci iz Škofje Loke, ne bo več. Pa vendar to ni osrednje sporočilo moje zgodbe, o kateri pišem in govorim tu danes pred vami. Bistvo, ki ga želim povedat je, da je vsako plezalno “igrišče”, vsak poligon, ki ga imajo lahko otroci za razvoj svojih potencialov, svojih talentov, gibalnih in miselnih sposobnosti, nadvse pomembno. Vsak dodaten kvadratni meter plezalne stene, vsak nov oprimek bo lahko vašim otrokom dal pomembno lekcijo, ne le za plezanje, ampak tudi za nadaljnje življenje. Sama zase lahko rečem, da brez plezanja, njegovih lekcij in izkušenj, danes ne bi bila to kar sem. Športno plezanje in vsi potrebni napori, premagovanje svojih meja, brušenje svojega karakterja v najtežjih preizkušnjah na stenah doma in po svetu, tekmovanje s svojimi vrstniki, druženje z njimi v športu, ki ga imam še vedno za najljubšega, druženje na plezalnih taborih daleč od doma in stran od staršev, pa vseeno v varnem zavetju trenerjev… Vse to in še več je tisto, kar mi je dalo pozitivnih izkušenj, ki so in mi še vedno pomagajo v resničnem življenju. Tistem življenju, ki pride po tem, ko se ugasnejo reflektorji na najbolj prestižnih tekmah, na tekmah najvišjega kova, ko počasi svet pozabi na vse tvoje dosežke in presežke, ko te zamenjajo novi, mlajši, boljši tekmovalci in plezalci.. Tistem življenju, ki čaka vsakega izmed vaših otrok, ne glede na to kako uspešen bo v plezanju ali kje drugje. In zato je vsak poligon, vsaka plezalna stena tako dragocenega pomena za vse izmed vas. Ker športno plezanje ni le šola za višje, hitreje in močneje, plezanje je preprosto šola za življenje.

Ob tej priložnosti, bi se iz srca rada zahvalila za povabilo na dogodek, ki me je spomnil na to, kako lepo in dragoceno je, ko ljudje stopimo skupaj in za dober namen podarimo svoj čas, energijo in pozornost, ne da bi kaj pričakovali v zameno. Ob tej priložnosti pa bi se predvsem rada zahvalila Alešu Jensterlu, mojemu trenerju in mentorju za neskončno podporo, ves njegov čas, energijo in vso brezmejno ljubezen do plezanja, poučevanja, vzgajanja, mentorstva, ki jo je dajal v treninge in moj celosten razvoj in napredek. Z njegovo nesebično pomočjo in neizmerno podporo, mi je uspelo priplezati na sam vrh in še mnogo dlje.

Hvala ter prijeten ogled filma vam želim.