V obdobju, od preloma stoletja pa tja do osemdesetih let dvajsetega stoletja, še ni veliko zbranega gradiva, še manj sistematično urejenega. Znano je, da je Škofjeločan Tone Logonder, bolj poznano kot kipar, ki je ustvaril Sejalca v Sorici, Jurija in Agato pred Namo v Škofji Loki in še veliko drugih del, plezal s Poldetom Talerjem iz Zgornje Sorice. Slednji je bil tudi med pobudniki za ustanovitev Alpinističnega odseka Škofja Loka, ki je bil prva baza plezalcev iz Selške doline. Pobuda je uspela kasneje, Polde Taler je plezalno kariero nadaljeval pri Akademskem alpinističnem odseku, kasneje v AO Kranj.
Poleg naših sten, za tiste čase vrhunskih in najtežjih smeri v njih, je Polde Taler veliko plezal tudi v Centralnih Alpah in Dolomitih. Skupaj s Francijem Ekarjem, Tomažem Jamnikom in Iztokom Beleharjem so kot prvi Jugoslovani preplezali Sentinelle Rouge v skupini Mont Blanca.
V osemdesetih in devetdesetih letih je večina ljubiteljev plezanja iz Selške doline svoje interese in ambicije udejanjala v AO Škofja Loka, ki je bil valilnica večine kasnejšega kadra alpinistov in plezalcev naših krajev.
V devetdesetih letih je v ozkem krogu plezalcev in alpinistov dozorela ideja, da bi »zgornja« Selška dolina dobila svoj »ferajn«, kot se je takrat reklo taki obliki združevanja. Vodilni pobudnik ideje je bil Miha Prevc. Plezalci Selške doline so bili takrat organizirani in aktivni v okviru alpinistične sekcije, ki je bila najprej pod pokroviteljstvom alpinističnega odseka Kranj, kasneje Škofje Loke. Na začetku so prevladovale alpinistične avanture, torej klasični način plezanja v gorah, tako poleti kot pozimi. Po letih uvajanja je AS Železniki postala samostojna in je nekaj časa delovala v okviru PD Železniki. Vodilni predstavniki tega časa so bili, poleg že imenovanega Miha Prevca, še Stane Čufar, Drago Frelih in Janez Rant. V Selški dolini se je, vzporedno z alpinistično druščino, oblikovala skupina plezalcev (Marko Čufar, Franci Jensterle, Damjana Klemenčič, Jernej Hudolin), ki jih je vse bolj vleklo v prosto plezanje in so temu načinu plezanja posvečali vse več svojega časa in energije. V osnovi so jih »zastrupile« Yosemitske zgodbe, ki so jih Tomažin, Ivnik, Rehberger in ostali plezalci, ki so že »pokukali čez Lužo«, prinašali tudi v naš prostor. V Občinah nad Trstom so, v katalogih Shusterja in Sportchecka ter na plakatih v Papi Sportu, občudovali fotografije takratnih mojstrov iz Verdone, Biouxa in drugih svetovnih plezališč. »Lokalci«, ki so se ukvarjali s prostim plezanjem, so bili vseskozi aktivni člani Škofjeloškega alpinističnega odseka, v katerem so se v alpinističnem okolju borili za, recimo temu, prosto-plezalne interese. »Free climberji« so največ trenirali v priljubljenem plezališču Kamnitnik v Škofji Loki, takrat še znotraj vojašnice; nastajale so vse težje smeri, kmalu je začelo primanjkovati plezalnega prostora. V tistem času je vsem največji izziv predstavljala projektna smer »Majhni, gladki, spolzki«, ki jo je prvi splezal Marko Čufar. Najboljši, lokalni, prosti, plezalci so počasi, drug za drugim, »prerasli« težavnost plezališča Kamnitnik. Jože Prezelj je bil zadnji predsednik alpinistične sekcije, ki je delovala pod okriljem Planinskega društva Železniki; ta čas sovpada z nastankom plezališča Pod Sušo. Zanimiva je zgodba o nastanku plezališča. Veljko Gortnar in Drago Frelih, člana AS Železniki, sta si ogledovala in razmišljala, kako iz »tiste skale« narediti nekaj uporabnega. Za spodnji del stene, ki je bil res gladek in tudi rahlo previsen, se je rodila ideja, da bi s pomočjo »majzla in kladiva« izdolbla oprimke in si s tem olajšala vstop v zgornji del stene, ki se je zdel premagljiv. Pri »prepovedanem« početju sta bila naključno »ujeta«. Po skupnem tehtnem premisleku je bilo sklenjeno, da bo manjša etična škoda, če se v spodnjem delu prve zamišljene smeri privijači mali umetni oprimek, ki se ga lahko kasneje po potrebi tudi odvijači. Danes bi se marsikdo ob tem »križal«, a pionirski časi so bili veliko bolj velikodušni od današnjih. Od tod tudi ime prve opremljene smeri Pod Sušo, Pentimento, kar pomeni slikarjev naknadni popravek že delno dokončanega dela. Ime se je v tistih časih zdelo »hudo povedno« glede na vso »štorijo« nastanka. Smer je bila, ko je bila končno preplezana, ocenjena z 7a+, kar ni bilo ravno za ogrevanje.
Z nastankom plezališča Pod Sušo in skoraj sočasno tudi velike umetne plezalne stene v športni dvorani Poden v Škofji Loki, se je začelo prelomno obdobje razvoja športnega plezanja na širšem škofjeloškem območju, tako v skalnem težavnostnem kot v tekmovalnem plezanju. Plezališče Pod Sušo so lokalni plezalci očistili in pripravili ter tudi opremili v času od 1990 do 1994. Prav tako so z idejo, znanjem, iznajdljivostjo, predvsem pa prostovoljnim delom in prispevkom, aktivno sodelovali pri izgradnji velike stene v Škofji Loki leta 1988, ki je bila prva tovrstnih dimenzij v takratni Jugoslaviji.
V osrednjem najvišjem delu Pod Sušo se je opremilo sedem smeri težjih težavnostnih stopenj (ocenjene od 7a do 8a+). Vse so v celoti opremili lokalni plezalci s prostovoljnim delom in hkrati tudi prispevali ves potreben material za opremljanje smeri. V tistem času so opravili največ dela Marko Čufar, Marko Demšar, Franci in Aleš Jensterle, Jože Prezelj, Velo Gortnar, Drago Frelih, Marko Kokalj, Stane Čufar, Jernej Hudolin in Damijana Klemenčič; vsak po svojih zmožnostih in »specialnostih«, saj jim je bilo veliko do razvoja športnega plezanja v občini Železniki, ki so ga gojili kot člani AO sekcije in/ali AO Škofja Loka. Slednji se je konec leta 1989 reorganiziral in kot prvi v takratni državi preimenoval v Plezalni klub Škofja Loka.
Brez pretiravanja lahko trdimo, da so prav te težke smeri različnih karakteristik plezališča Pod Sušo, opazno prispevale k uspehom športnih plezalcev Selške doline in Škofje Loke z okolico, ki so bili člani PK Škofja Loka. V tem plezališču so svoj talent brusili in kalili bodoči državni prvaki in prvakinje v otroških, mladinskih in članskih tekmovalnih kategorijah, kot tudi posamezniki, ki so prestavljali mejnike v skalnem plezanju, tako težavnostnem kot balvanskem. Najboljši izmed njih so delček svoje uspešne plezalne zgodbe v svetovnem merilu začrtali tudi v tem plezališču. Pomembni dosežki plezalcev in trenerjev PK Škofja Loka, katerih člani so bili tudi plezalci iz Selške doline, so dokumentirani v knjigi Pot med zvezde – zgodba o uspehu škofjeloških ljubiteljev vertikale (avtor Franc Vidic, 2017).
Za zaključek še nekaj podatkov in zanimivosti posameznih plezalcev Selške doline, ki so zaznamovali in soustvarjali uspešno in bogato tradicijo športnega plezanja:
Jernej Hudolin
- prvi predsednik PK Škofja loka, od leta 1989 do leta 1996;
- med prvimi je začel izdelovati umetne oprimke, ki so bili najprej postavljeni v telovadnici Centra slepih in slabovidnih. Z oprimki je zalagal celotno takratno plezalno sceno v Jugoslaviji;
- skupaj z Markom Čufarjem, Francijem Jensterlom in Mitjem Kovačičem je prvi prebil magično mejo med VI. in VII. stopnjo s smerjo Via Irma, v Pic Ciavazesu v Dolomitih. Če ne prvi, je bil eden prvih jugoslovanskih plezalcev, ki je preplezal takrat dobro poznani Corner of Madnes, v Meteori v Grčiji;
- skonstruiral je plezalno steno na Podnu.
Damijana Klemenčič Hudolin
- prva slovenska plezalka, ki se je z preplezano smerjo Brezmadežna na plezališču Pod Sušo (7c+), približala VIII. stopnji francoske lestvice;
- redna udeleženka prvih državnih tekmovanj;
- leta 1989 je dosegla 1. mesto na jugoslovanskem državnem prvenstvu v Bohinju; v tem letu je bila tudi skupna zmagovalka šestih tekem jugoslovanskega pokala Art Rock.
Marko Demšar
- poleg plezanja je bil »hišni« plezalni mojster za vse, kar so plezalci kadarkoli potrebovali pri opremljanju smeri. Držala za vrtanje svedrovcev, ploščice, zagozde, popravila ali predelave česarkoli, kar je dišalo po plezanju, vse to je bilo njegovo delo; enako pripravljenost zavihati rokave in pomagati pri urejanju plezališč.
Marko Čufar
- je kraljeval in domoval v plezališču Kamnitnik, po domače »v Kasarni«, prav tako tudi v Paklenici in Verdonu;
- vabljeni udeleženec prvega mednarodnega tekmovanja, ki je bilo organizirano v letu 1985, v Bardonecchii (na podlagi uspeha tekmovanja v Paklenici);
- je udeleženec prvega uradnega državnega prvenstva v Ospu, leta 1988 ter jugoslovanskega pokala Art Rock, leta 1989;
- leta1986 splezal smer ET, v Paklenici (IX-);
- leta 1989 splezal smer Klavdia, v Verdonu (8a+).
Franci Jensterle
- kraljeval in domoval v plezališču Pod Sušo in na Memorialih Janeza Jegliča v Ospu, kjer je zmagal šestkrat, ter tudi po francoskih in španski plezališčih;
- je prva generacija, ki je diplomirala na Fakulteti za šport kot trener športnega plezanja. Skupaj z Sabino Sovinc je med prvimi začel z organizacijo osnovnošolskih in srednješolskih tečajev, kmalu se jima je pridružil brat Aleš. V letih 2006 – 2009 je bil pomočnik selektorja za moške in ženske reprezentance v športnem plezanju;
- prvi slovenski plezalec, ki je preplezal smer z oceno 8a+ na pogled (1998) in 8a+/b (2002);
- drži se ga sloves »starejši je, boljši je«, kar nekaj preplezanih 8c ali 8c/c+;
- udeleženec prvega uradnega državnega prvenstva v Ospu leta 1988 ter jugoslovanskega pokala Art Rock 1989, slovenski državni reprezentant, trener v PK Škofja Loka ter pomočnik selektorja 2006-2009 v ženski in moški reprezentanci.
Aleš Jensterle
- pri 18. letih preplezal dve smeri z oceno 7c+, takrat kategoriziran kot zelo perspektiven plezalec;
- dosegel 2. mesto na državnem tekmovanju v Domžalah, ki je bila ena izmed šestih tekem jugoslovanskega pokala, ki se ga je udeleževal v letih 1988 in 1989; na podlagi rezultatov je bil povabljen na Rock Master v Kranju;
- poleg študija športa, je največ časa posvečal vzgoji mladih plezalcev vseh kategorij v PK Škofja Loka in individualnemu treningu Natalije Gros, Eve Tušar in Martine Čufar, ki so bile vse reprezentantke z vrhunskimi uspehi. V letih 2006-2009 je bil selektor moške in ženske reprezentance v športnem plezanju, kraljeval je na treningih, tečajih in plezalnih taborih v Rovinju;
- je diplomiral na Fakulteti za šport leta 2000 pri izbirnem predmetu Športno plezanje;
- je povabil Martino Čufar in Natalijo Gros, da sta, s svojimi bogatimi in uspešnimi skalnimi in tekmovalnimi izkušnjami, obogatili knjigo Z Glavo in srcem do vrha (2010), ki predstavlja celosten pogled na psihično pripravo plezalca.
Blaža Klemenčič
- je bila med prvimi loškimi tekmovalkami, ki se je v mladinski konkurenci redno uvrščala na stopničke v mednarodnem merilu in sledila svoji starejši sestri Damijani.
Športno plezalne dejavnosti, ki jih je organizira OŠ Železniki v okviru razširjenega programa in interesnih dejavnosti, je prerasla prostorske in kadrovske kapacitete, ki jih šola še lahko ponudi. Na predlog lokalnih ljubiteljev plezanja, zaradi povečanega povpraševanja po organizirani vadbi otrok in odraslih rekreativcev, je upravni odbor PD za Selško dolino Železniki 15. 6. 2023 na Ratitovcu sprejel sklep, da se ustanovi Športno plezalna sekcija. Z dograjeno večjo plezalno steno, manjšo balvansko ter »campus boardom« v telovadnici OŠ Železniki smo plezalci pridobili pomemben poligon za redno in sistematično vadbo in izpopolnjevanje svojih plezalnih spretnosti. Plezalna dejavnosti je postala pomembna stična točka povezovanja in sodelovanja med PD za Selško dolino Železniki, OŠ Železniki in lokalno skupnostjo.
Aleš Jensterle, Jernej Hudolin
P. S. Celoten članek bo objavljen v Zborniku Selške doline Železne niti 2024, ki izide proti koncu leta 2024.